Zakaj smo včasih pesimistični?
11.11.2020
Zakaj smo pesimistični?
V resnici imamo veliko več stvari, ki gredo prav kot narobe. Že kot otroci imamo v šoli veliko dosežkov, vendar se kljub temu osredotočamo na nekaj vprašanj, ki smo se jih zmotili, namesto, da bi se osredotočali na vprašanja, ki smo jih pravilno odgovorili, stvari, ki smo se jih naučili, prijetnega časa, ki smo ga preživeli s prijatelji, prijaznost naših učiteljev, negovanja naših staršev in izkazovanja njihove ljubezni, ko se vrnemo domov, itd.
Temu trendu sledimo tudi kot odrasli; pregledujemo letno uspešnost, ki v veliki meri opisuje vse stvari, ki smo jih dosegli, in usmerjamo našo prihodnost. Vendar pri tem lahko pride do ene same zadeve, ki nam ni bila všeč in se tam ustavimo.
Pomislimo; se resnično vsak dan zgodi tragedija? Ali pa je večina vaših dni brez dogodkov tragedije? S tem mislimo na resnično tragedijo, ki ni zgolj naša percepcija. Tragedija je izguba ljubljene osebe, ločitev, bolezen. Lahko bi rekli, da je tragedija, če ste danes izgubili službo, ali če so počitnice, za katere ste dolgo varčevali in planirali, odpovedane. Toda ali je stanje v vrsti v trgovini tragedija? Kritika, ki jo je prejel vaš šef ali celo ljubljena oseba? Je sedenje v avtu v prometu tragedija?
Po naravi smo ljudje nagnjeni k podajanju kritike. Še posebej, če si naših možganov ne programiramo, na primer s treningom čustvene inteligence, opravimo kakšno drugo aktivno delo na možganih (npr. meditacije) ali se obkrožimo z ljudmi, ki nam pripomorejo k sreči in dobremu počutju.
Zakaj je tako?
Naša univerzalna črnogledost sega v obdobje pleistocena (čas ledene dobe). Pretile so nam življenjsko nevarne stvari, kot so ekstremni mraz, led, lakota in poplave. To so resnične tragedije. Ko so te nevarnosti in življenjsko nevarne situacije del našega vsakdanjega življenja, potem je potrebno, da so naši možgani nekoliko črnogledi.
Če smo imeli enega izmed manj hladnih dni, smo verjetno bili naslednji dan zdrobljeni zaradi ledu, ali pa je bila to naša ljubljena oseba. Če ne naslednji dan, pa zelo kmalu. Ko smo imeli danes en obrok, še ne pomeni, da bomo jutri imeli drugega. Pri treningu čustvene inteligence se učimo, da je "testiranje resničnosti" pomemben del, ki nam pomaga dobro delovati ves dan. Imeti možgane, ki se morajo na jutrišnji dan pripraviti na katastrofalen dan, je za nekoga v ledeni dobi popolnoma realno. To je sredstvo za prilagajanje in preživetje – nekaj, kar imamo kot ljudje ožičeno v nas.
Naši možgani samodejno še vedno procesirajo kot naši predniki.
Tekom razvoja človeštva so se razvili tudi naši možgani. Pridobili smo neokorteks ali nove možgane, ki so obdali in nadgradili "stare" limbične čustvene možgane. Kljub temu še vedno enako občutimo, delujemo, razmišljamo in čutimo. Težava je v tem, da mnogi pesimisti med nami niso pridobili sposobnosti čustvene inteligence »testiranja resničnosti« ali ene od drugih veščin »optimizma«, ki bi bolje povezala in uskladila delovanje obeh delov možganov. Prav zaradi tega postanejo naši možgani črnogledi, če ničesar ne storimo, da bi ustvarili ali ohranili duševno zdravje.
Inštitut Čustvena Inteligenca je prostor za razvoj čustvene inteligence, osebne rasti in kakovostnejših odnosov. S strokovno utemeljenimi pristopi podpiramo posameznike in skupine pri boljšem stiku s seboj, z drugimi in z življenjem.
