Sreča in pogum - kako ju živeti?

10.08.2020

Koliko lahko sami vplivamo na svoje zadovoljstvo?

Pred časom sem prebrala knjigo The Courage to Be Disliked avtorjev Ichira Kishimija in Fumitake Koge, ki izhaja iz idej psihologa Alfreda Adlerja. Odpira vprašanja o tem, koliko lahko sami vplivamo na svoje življenje, odnose in doživljanje ter kako nas pri tem oblikujejo pretekle izkušnje.

Eno od vprašanj, ki jih knjiga odpira in je lahko zanimivo tudi za osebno refleksijo, je:

»Kako se lahko bolje počutim v svoji koži?«

Da bi odgovorili na to, se Adlerjeva psihologija osredotoča na naslednja načela:

• Bodimo svoja prioriteta
• Ne dovolimo, da nas preteklost nadzira
• Ločimo naloge
• Osredotočimo se na reševanje medosebnih problemov
• Prevzemimo nadzor nad svojo prihodnostjo

Filozofija Adlerja 

Nagibamo se k temu, da vidimo svet bolj zapleten, kot v resnici je in dovolimo zunanjim okoljem, da določa naše življenje. Zaradi tega smo prepričani, da je naša usoda vnaprej določena, kar škodi našemu zaupanju in prepričanju vase. S takšnim prepričanjem pa se počutimo slabo v svoji koži. Po drugi strani pa ta koncept sproži pot samozavesti in nadzora, saj sedaj vemo, da se sreča ustvari in oblikuje z lastnimi odločitvami.

Adlerjev pogled na psihologijo je osredotočen predvsem na to, kako posameznika motivira obsedenost, da je nadrejen v odnosu do drugih, vendar hkrati kljub svoji individualistični naravi ne more biti ločen od družbe, saj smo vsi med seboj povezani.

5 glavnih načel srečnega življenja

Postavimo se na 1.mesto

Morda se sliši sebično, vendar za dobro počutje v svoji koži, se moramo postaviti na 1.mesto. Vsak trenutek je izbira, ki jo naredimo, in le ta je neodvisna od pretekle travme ali dogodka, ki nas pripelje do določenega trenutka. Rezultati in naš odziv nanje so popolnoma odvisni od nas samih, saj so posledica naših odločitev.

Ker so ti dogodki in rezultati neodvisni drug od drugega, smo si s tem, ko smo se postavili na prvo mesto, pridobili moč izbrati, kaj in kako želimo živeti. Torej, namesto da bi razmišljali o preteklih obžalovanjih in vzrokih, se moramo osredotočiti na bolj pomembnejše stvari, kot je življenje, ki ga želimo živeti.

Ali nas nadzira preteklost?

Pomembno je, da ozavestimo, da naša preteklost NE nadzira naše prihodnosti. Tako kot je oznaka »optimist« ali »pesimist« lahko zgolj različen pogled na svet, je tudi Adler zagovarjal idejo, da lahko v danem trenutku spremenimo, kdo smo.

Z oklepanjem na preteklost, nosimo nepotrebno breme, ki ovira naš razvoj in nad odvrača od prihodnosti. S tem, ko nosimo breme preteklosti, se nenehno oklepamo svojih preteklih napak ali nesreč, namesto da bi se iz teh neuspehov naučili pomembnih lekcij, ki nas spodbujajo v nadaljno rast.

Pogost scenarij, kjer se ponavadi osredotočamo na preteklost, je primerjava določenih vzgoj ali virov z drugimi, ki imajo več sreče. Za njih se zdi, da je sreča, glavni faktor uspeha. To je miselnost, pri kateri dovolimo preteklosti, da določa naše rezultate, saj le "določeni ljudje z določenimi vzgojami lahko dosežejo določene dosežke". In seveda, to je v nasprotju s tistimi, ki so kljub doseženim težavam in okoliščinam dosegli odlične dosežke.

Namesto da se osvobodite preteklosti, karkoli se je zgodilo v vašem življenju do določene točke, ne vpliva na to, kako določite svojo prihodnost. Način vašega življenja in sprejemanja vaših odločitev, je odvisen od vas samih.

Ločimo naloge

Ko razmišljamo o svojem življenju, se zavemo, da je "Življenje niz trenutkov".

"Od izkušenj iz našega otroštva do naših dokončnih odločitev, ki vodijo v naše odraslo življenje, gre na koncu za kopičenje izkušenj iz trenutka v trenutek." -avtor

Ko na življenje gledamo, kot na vrsto pik, je vsak trenutek neodvisen drug od drugega. Trenutki v življenju pa delujejo kot ločene naloge.

Adlerijska psihologija razlaga da, če ste imeli slab dan v službi in ste slabo voljo prenesli na svojega partnerja, to ni razlog, da sedaj nejevoljo dajete na partnerja. Namreč, vaš dan v službi je neodvisen od vaše odločitve, da boste slabo voljo stresali na partnerja. To pomeni, da če ste slabe volje in si ob tem privoščite partnerja, je to zato, ker ste se notranje odločili, da to storite. Za krepitev zavedanja in spreminjanja notranjih odločitev pa je spretnost čustvena inteligenca ponovno ultimativna rešitev.

Morala zgodbe je, da bremena preteklih izkušenj ne bi smeli nositi v svoje nove izkušnje, temveč jih obravnavati kot neodvisne entitete, ki prinašajo novo miselnost vsaki prihajajoči izkušnji, s katero se srečujemo.

Ali lahko za vse probleme »krivimo« medosebne odnose?

Eden naših največjih strahov kot družbe je strah pred javnim nastopanjem. Glavni razlog temu je, naš univerzalni strah pred zavrnitvijo. Večina naših strahov in negotovosti je zakoreninjenih v strahu pred zavrnitvijo ali izključitvijo iz družbenih skupin. Posledično je večina naših, če ne celo vseh težav, povezanih z medosebnimi odnosi.

Osnova adlerijske psihologije razlaga, kako je eden od glavnih človeških motivatorjev potreba, da se za dosego svojih ciljev počutimo boljšega (superiornega) od drugih. Ker se želimo počutiti superiorno, se ponavadi izognemo občutku manjvrednosti.

Miselni eksperiment: Vprašajte se, kako se vidite v primerjavi z drugimi? Ste večji? Manjši?

Velik vpliv, kako gledamo na lastno vrednost imajo ravno težave, povezane z medosebnimi odnosi tj. Z izključenostjo/ izobčenostjo v družbenih skupinah. V izogib podrejanju otrok, sodelavcev, partnerjev je pomembno, da jih ne hvalimo, saj na ta način gradimo odvisen odnos. Odvisen odnos pa nadalje vodi v nenehno iskanje potrditve.

Kaj se zgodi, ko pričakujemo pohvalo?

Ko čakamo na pohvalo ali kazen, se zgodi, da stvari delamo še samo zaradi principa korenček/palica; pozabljamo, da bi v vsem bistvu morali delati stvari iz srca, tj.ker želimo in ne ker čakamo, da nas ovrednotijo drugi... in zato iščemo priznanje. Mnenje drugih nam je tako pomembno, včasih na našo lastno škodo. Posledično to vodi v manjvrednostni kompleks. Čakanje na nenehno potrditev drugih, brez raziskovanja svojih lastnih občutkov vodi v superiorni kompleks – nase nadanemo »masko nadvlade« nad drugimi in smo nespoštljivi.

Da bi čimbolj izkoristili občutek manjvrednosti, je najbolj zdrav in efektiven način soočanja skozi osebno rastjo in razvojem. Ko se počutimo manjvredno,lahko to počutje uporabimo v svojo korist tako, da oblikujemo veščino ali razvijemo talent, da odstranimo »status manjvrednosti pri določeni lastnosti«. Namesto, da bi se pritoževali nad svojo vzgojo ali se primerjali z drugimi (misleč, da je sreča faktor uspeha) je najboljši način, da se osredotočimo nase in svoje pomanjkljivosti čimbolje unovčimo.

Kaj je največja življenjska laž?

"Človek ni to, s čimer se rodi, ampak, kaj naredi s svojim potencialom« -avtor

Izkoristiti svoje pomanjkjivosti, brez, da bi krivili lastne okoliščine, je nekaj, kar resnično pomeni živeti na lasten avtentičen način in doseči resnično svobodo.

Največja življenjska laž je, da so za vsako nesrečo ali oviro, ki jo doživimo v življenju, krivi drugi ali naše okolje. Kriviti vse in vsakogar, razen sebe, je največja laž, ki si jo pripovedujemo, da bi opravičili, zakaj smo v določenih vidikih s svojim življenjem nesrečni ali se pritožujemo.

S spremembo svoje miselnosti, da prevzamemo odgovornost za to, kar se nam dogaja v življenju, povzročimo, da življenje živimo zase in sprejmemo odločitve, ki so usklajene z našimi lastnimi cilji in namenom.

Zaključek

Adler je menil, da je namen psihologije pomagati ljudem, da postanejo pogumnejši. Ko namreč izpustimo ozko in tekmovalno miselnost ter prevzamemo obilje, ne bomo nikoli čutili, kot da nas kdo/kaj zadržuje. Ob branju knjige, se mi je porodilo, da je največja ironija v tem, da je brez poguma, da smo nezaželjeni, sreča izmuzljiva. Ljudje zasledujemo univerzalno željo po sprejetosti, da smo občudovani, pohvaljeni, del nečesa, najboljši... Tekmujemo z drugimi in pozabljamo, da z edinim, ki je vredno tekmovati smo mi sami oziroma z našo včerajšnjo verzijo. Tako zelo si želimo pripadati nekomu, neki skupini, kjer nas obožujejo, da se trudimo biti nekdo, kar nismo. In hkrati pozabljamo, da če želimo biti nekdo drug, smo lahko le slaba kopija. Ker unikatni smo že sami po sebi...

Ne glede na to, kdo smo, si nihče ne želi biti nezaželjen. Kljub temu pa tisti, ki razvijajo sposobnost čustvene inteligence in so hkrati pogumni, dosežejo svobodnejše in pristnejše življenje. Konec koncev, ni pomembno na kateri stopnji v življenju smo, vedno je vredno delati na sebi, saj le tako, lahko dosežemo vse, kar si želimo in se prestavimo iz trenutne vloge v vlogo boljše verzije sebe.

"Nekdo mora začeti. Drugi ljudje morda ne bodo sodelovali, vendar to ni povezano z vami. Ne glede na to, ali drugi sodelujejo ali ne " - avtor

Inštitut Čustvena Inteligenca je prostor za razvoj čustvene inteligence, osebne rasti in kakovostnejših odnosov. S strokovno utemeljenimi pristopi podpiramo posameznike in skupine pri boljšem stiku s seboj, z drugimi in z življenjem.