Dokler si del norme, je ne vidiš
10.06.2026
Ko norma postane opazna
Ko si del norme, je pogosto sploh ne opaziš. Deluje kot nekaj samoumevnega. Kot ozadje, o katerem ni treba posebej razmišljati.
Šele ko iz norme nekoliko izstopiš, začneš veliko bolj jasno opažati, koliko odnosov, vprašanj, sistemov in pričakovanj je zgrajenih okoli nje.
Takrat norme niso več nevidne. Postanejo nekaj, čemur se moraš prilagajati. Včasih zelo subtilno.
V načinu vprašanj. V obrazcih. V pogovorih. V tem, kdo mora dodatno pojasnjevati svoje življenje in kdo ne.
Pik komarja
Na izobraževanju Proud Ambassadors, ki je potekalo v okviru Legebitre, mi je bila zanimiva primerjava s piki komarja. En sam pik je neprijeten, vendar ga običajno še prenesemo. Če pa pikov postaja vedno več, telo reagira drugače. Koža postane bolj občutljiva, razdražena in zatečena.
Podobno se lahko nalagajo drobne izkušnje neslišanosti, napačnih predpostavk ali izključevanja.
Posamezna opazka ali napačna predpostavka se lahko zdi nepomembna. Ponavljanje takšnih situacij pa pogosto ustvari občutek stalne previdnosti in prilagajanja.
Ne gre samo za posamezen dogodek. Gre za kopičenje občutka, da moraš spremljati koliko lahko poveš, kako bo nekaj sprejeto in ali je prostor varen.
Kolikokrat moraš spremeniti svojo barvo?
Ob tem sem razmišljala tudi o simbolu kameleona.
Nekaj prilagajanja je normalen del odnosov. V različnih okoljih vsak izmed nas pokaže različne dele sebe.
Vprašanje pa je, koliko svobode imamo pri tem.
Ali se prilagajamo zato, ker želimo ohraniti stik. Ali pa zato, ker imamo občutek, da drugače ne bomo sprejeti.
Pri nekaterih ljudeh lahko to pomeni stalno preverjanje sebe.
Kako govoriti. Koliko povedati. Katere dele sebe pokazati in katere skriti.
Sčasoma lahko takšno prilagajanje postane avtomatično.
In prav tukaj se mi zdi pomembno vprašanje: koliko prostora človek sploh ima, da je lahko pristen?
Majhni signali
Po izobraževanju sem začela nekoliko drugače opažati tudi majhne detajle v prostoru.
Pred kratkim sem v enem pilates studiu opazila majhen steklen pisan srček. Skoraj neopazen detajl. Pa vendar je povedal precej.
Ne zato, ker bi en simbol sam po sebi ustvaril varen prostor. Ampak ker takšni drobni signali včasih sporočajo, kdo vse je bil mišljen, ko se je prostor ustvarjal.
Majhne stvari pogosto niso tako majhne, kot se zdijo.
Nevtralnost terapevtskega prostora
To me je nagovorilo tudi kot specializantko psihoterapije.
Terapevtski prostor ni ločen od družbe. Tudi terapevti odraščamo z določenimi predstavami o tem, kaj je "normalno", "običajno" ali "pričakovano".
Če tega ne reflektiramo, lahko nehote ustvarimo prostor, kjer se mora klient še dodatno prilagajati ali preverjati, koliko sebe lahko pokaže.
Zato se mi zdi pomembno, da terapevtski prostor ne temelji na predpostavkah, ampak na odprtosti, spoštovanju in zanimanju za človekovo dejansko izkušnjo.
Občutek varnosti pogosto ne nastane zaradi velikih gest. Včasih nastane iz načina vprašanja. Iz odsotnosti predpostavk. Iz občutka, da človeku ni treba ves čas spreminjati "barve", da lahko ostane v odnosu.
VIR: Proud Ambassadors. Erasmus+ educational programme on LGBTQIA+ inclusion, safe spaces and mental health. Dostopno na: https://proudambassadors.eu/
Larisa Marovt,
specializantka psihoterapije.
Več o psihoterapiji: larisamarovt.si
